V človeškem razumevanju duhovnosti in religije je običajna tema, da obstaja višja resnica, višje kraljestvo, in nižje kraljestvo, kraljestvo bolečine in trpljenja. Biti v fizični resničnosti namreč pomeni doživljati to bolečino in trpljenje ter videti njune manifestacije povsod okoli sebe. A spomin na vaš Starodavni Dom, resničnost večjega in popolnejšega obstoja, se še vedno prikliče v spomin, čeprav le za bežne trenutke.
Tako obstaja ta dvojnost. Zdi se, da ti dve resničnosti sobivata v posamezniku, v vas. Očitno je, da obstaja dokaz o trpljenju. Jasno je, da je poudarek na ločenosti in lastni edinstvenosti, na tem, kako se razlikujete od drugih in kako se v življenju izolirate.
Vendar obstaja tudi ponavljajoča se izkušnja, predstava ali spomin, da obstaja večje življenje v vas in zunaj vas. Dejstvo, da to obstaja v vas, ni le upanje, ni le sanje ali fantazija, temveč bolj spomin. To je nit resničnosti, ki obstaja skozi vaše življenje v fizičnem vesolju – nit, ki se ji lahko izognete in jo pozabite, vendar ne ugasne.
Spomin nanjo se vam bo morda le bežno priklical v trenutkih velike stiske, v trenutkih velike tolažbe, v trenutkih, ko ne boste v svojem običajnem stanju duha. Obstaja občutek, da ste tu z določenim namenom, da to življenje ni vaša končna resničnost, da ste le prehodni, da ste na potovanju, da ste se odpravili v fizično resničnost, da bi nekaj dosegli, nekaj, česar še niste odkrili.
V konceptualni obliki in v skrajni konceptualni obliki se s tem začne zamisel o Nebesih in Peklu. Nebesa in Pekel sta nekakšna uporaba ali manipulacija tega globljega zavedanja, zavedanja lastnega trpljenja in zavedanja, da ste nekje, nekako povezani z večjim življenjem.
Zamisel o Nebesih, ki je bila ustvarjena v svetu, je naravni produkt tega zavedanja, vendar je dobila nekatere skrajne in zelo izkrivljene oblike. V mnogih verskih naukih so Nebesa nekakšna nagrada za dobro delo v življenju, za verovanje v Boga, za upoštevanje božjih in verskih odlokov – nekakšna nagrada v prihodnosti, boljše življenje, ki vas čaka, vendar življenje, ki ga lahko dosežete le, če izpolnite določena pričakovanja in zahteve.
Pekel je bil ustvarjen kot kraj kazni. Tisti, ki ne izpolnijo teh zahtev in pričakovanj, gredo v veliko hujši kraj, ki je še hujši od njihovega fizičnega obstoja – v Pekel, ki je v nekaterih tradicijah podrobno opisan.
Nebesa so torej nagrada, Pekel pa kazen. Vendar je Bog pogosto prikazan kot usmiljen in ljubeč. Kako je torej mogoče, da obstaja pojem Pekla, če je Bog usmiljen in ljubeč? In zakaj bi se Bog tako razburjal nad posamezniki, ko pa točno ve, kaj bodo storili, in ko razume, da so v resničnosti, kjer je zmota tako razširjena in zapeljevanje zmote tako veliko, da je zelo malo ljudi, ki bi jo lahko kdajkoli premagali?
To [protislovje] je seveda privedlo do zavračanja religije in pri nekaterih do popolnega zavračanja Boga. Vendar ne morejo zanikati, da imajo v sebi duhovno resničnost, nekaj, za kar se zdi, da ni plod njihove kulture ali celo njihovega fizičnega obstoja.
Nebesa so bila predstavljena kot fizični kraj, kjer ste ves čas srečni, kjer ni bolečin, smrti in trpljenja, vendar ste še vedno v neki fizični obliki. Ko pomislite, biti večno v fizični obliki, brez življenjskih kontrastov, brez tega, da bi imeli zares kaj početi s tem telesom, ki ga še vedno imate v teh namišljenih Nebesih, postanejo Nebesa izredno dolgočasna in nezanimiva. Seveda ne morete večno peti „Slava Aleluja“, ne da bi se tega naveličali.
Tako se zdi, da Nebesa, čeprav se zdi, da so velika rešitev za težave vašega sedanjega življenja, ne prinašajo nobene resnične stalne olajšave. Kako bi bila glede na vaše trenutno stanje zavesti, glede na vaše poistovetenje s telesom in vaše suženjsko odzivanje na potrebe in želje, povezane s telesom, v resnici videti Nebesa, če bi bili še vedno v fizičnem stanju?
Vsi bi se naveličali hvaliti Boga in Boga tako ali tako ni treba hvaliti, zato celotna zamisel čez nekaj časa postane precej neumna. Če ste v nebesih in imate še vedno telo, je telo še vedno problem – hraniti ga, nastaniti, poskrbeti za njegovo udobje. Potem sta tu še potreba po spremembah in želja po stvareh. Nebesa zagotovo ne morejo biti velika nakupovalna mrzlica. Ne more biti kraj nenehnih čutnih užitkov, ne da bi ustvarilo negotovost in notranje nesoglasje, ki ju takšne izkušnje ustvarjajo pri ljudeh tudi tukaj [na Zemlji].
Tako obstajajo vse te ideje o Nebesih kot fizičnem kraju, kjer imate nekakšno neboleče fizično bivanje, potem pa seveda obstaja Pekel, ki je nekakšna kazen, kjer se niste izkazali, kjer niste dosegli cilja ali pa po Božji oceni niste bili dober fant ali dobra punca.
Seveda se nekaterim zdi vse to norost in religijo v celoti zavračajo, še vedno pa vztrajajo pri predstavi, da so nekako povezani z višjim življenjem ali da imajo duhovno resničnost, ki ni zgolj funkcija njihove psihologije ali fizičnih potreb v svetu.
Tu Bog postane nekaj, čemur moraš ustreči, in ko moraš ustreči drugemu, to poraja odpor in zamero, zaradi česar imajo napaka in osebno razvajanje, celo uničujoče osebno razvajanje, nekakšno privlačnost. Ta privlačnost je povezana z nekakšnim demonskim likom, ki vas vedno odvrača od Boga.
To prevladuje v mnogih svetovnih religijah – da obstajajo ljubeči duhovi in zli duhovi ter da se odvija nekakšna vojna med privlačnostjo Nebes in privlačnostjo Pekla. To se jasno kaže v izkušnjah posameznika, saj se v njem odvija nekakšna vojna privlačenja.
Novo Božje Sporočilo, ki je bilo poslano na svet, prinaša jasnost, če človek išče rešitev. Kajti projekcija Nebes in projekcija Pekla izhajata iz vašega trenutnega obstoja, medtem ko sta resničnost Nebes in navidezna resničnost Pekla vsekakor zunaj vašega trenutnega izkustva. Kako lahko torej iz svojega trenutnega položaja projicirate svoje predstave o tem, kaj te stvari v resnici so? To so le namišljene predstave.
Nebesa si predstavljate tako, da izpolnjujejo vaše trenutne potrebe in pričakovanja, Pekla pa se bojite in si ga predstavljate kot nekakšen nadaljnji padec iz milosti, slabše stanje. In seveda ta namišljena Nebesa in namišljene Pekle uporabljajo institucije in tradicije, da bi ljudi prepričale v dobro vedênje, da bi jih celo navdihnile za dobro delo, dobro državljanstvo ali privrženost verskim načelom ali sami verski organizaciji.
Jasno je, da so resnična Nebesa, in resnična Nebesa obstajajo, zagotovo zunaj vaše ocene. In zagotovo presega tisto, kar vam lahko razkrije vaša domišljija. To je povsem drugačno stanje. In zagotovo, če obstaja Pekel, ki je hujši od vašega sedanjega stanja, bi bil tudi on zunaj vaše ocene. Ne glede na to, koliko svojih strahov projicirate v Pekel in svojih želja v Nebesa, sta ti dve resničnosti zunaj vašega trenutnega obstoja in si ju ne morete predstavljati. Tudi verske ustanove ne morejo ustvariti natančne slike o tem, kaj v resnici so, saj tudi one delujejo zunaj vaše sedanje resničnosti, ki ni ne Nebesa ne Pekel.
Novo Božje Sporočilo torej prinaša jasnost, ki pa jo je treba razumeti v smislu obstoja na različnih ravneh. Če ste na dnu gore, si ne morete predstavljati, kako je biti na vrhu, razen če ste veliko časa preživeli na zelo visokih legah. In če ste živeli le visoko v gorah, kako si lahko predstavljate, kako je živeti povsem drugače, spodaj ob obali, v nižinah?
Novo Sporočilo razkriva, da ste bili poslani na svet, da bi služili svetu v stiski, da ste prišli iz popolnoma drugačne resničnosti, kjer se ve, kdo ste, kjer ste popolnoma povezani, kjer je zelo malo vprašanj in je odgovor vedno prisoten, v resničnost, kjer je neskončno vprašanj in zelo malo odgovorov, kjer ste sami in neznani drugim in celo sebi.
Morali ste sprejeti obliko, zdaj morate skrbeti za telo, ki ima ogromne potrebe – zelo krhko orodje, ki ga lahko poškoduje, pokvari ali uniči marsikaj. Treba ga je nahraniti, obleči, zaščititi. Podvrženo je boleznim in okvaram. Zdaj je nekaj, kar zahteva ogromno skrbi in pozornosti. In zdi se, da vam daje identiteto v svetu, edinstveno identiteto, tako da je zdaj vaša identiteta razložena z vašimi fizičnimi značilnostmi, barvo kože, poleg tega pa še s posebnostmi vaše individualne osebnosti in zavestjo, ki ste jo razvili in so jo močno pogojevali vaša družina, kultura in religija.
Tu postanete nekaj povsem drugačnega od tistega, kar ste bili prej. Postanete posameznik, ki se zdaj identificira s svojim telesom in s svojimi idejami ter z idejami svoje kulture in običaji svoje kulture. In vaša kultura vam pove, kdo ste in kaj morate storiti in kako se morate obnašati in kaj se od vas pričakuje in kaj lahko storite, da bi zadovoljili potrebe svojega telesa po preživetju, udobju in zadovoljitvi svojih potreb. In seveda obstajajo zelo edinstvene in različne politične razmere in družbeni običaji, ki se jim morate prilagoditi.
Tako vaše življenje tukaj postane popolnoma prevzemajoče. Vsako minuto dneva ste vpleteni v prilagajanje, iskanje virov ali poskuse, da bi se ujeli z drugimi, ki jih vodijo njihove lastne spodbude, ki vas ne poznajo in ki so vam neznani. S tega položaja si poskušate predstavljati Nebesa, ki so le boljša različica tega, kar doživljate zdaj.
Toda Bog je v vas položil Védenje, globlji Um – ne um, ki sprašuje, špekulira, nasprotuje in obsoja, ampak Um, ki je gotov, Um, ki ve, Um, ki ve, zakaj ste prišli na svet, Um, ki ga ne zavajajo vse strahote in zapeljevanja vašega fizičnega obstoja, Um, ki je prost vaše manipulacije, Um, ki ga nosite v sebi kot skrivni tovor, skriti zaklad, zaklad na samem dnu in v podpalubju ladje, s katero poskušate pluti po svetu.
In spomin na vaš Starodavni Dom, čeprav se zdi, da ga vaša trenutna izkušnja briše, je vseeno tam. Sveti kot sonce onkraj oblakov. In čeprav živite v zelo oblačnem svetu, skozi katerega se zdi, da to sonce komaj prodira, je vseeno tam.
Lahko se identificirate s katero koli skupino, političnim gibanjem ali verskim združenjem. O sebi lahko razmišljate na različne načine. Tu lahko izbirate med velikim številom karakteristik. Lahko se identificirate s svojimi mislimi, čustvi, nagnjenji, odvisnostmi, strastmi, simpatijami, antipatijami – z vsem, zaradi česar se zdi, da ste edinstveni – s tistim, zaradi česar trpite, s tistim, kar si želite. In vendar je v vas nit resnice, ki je ni mogoče izgubiti. Lahko jo zanikate in pozabite, vendar je še vedno tam.
Obstaja življenjska linija do vašega Starodavnega Doma. Védenje v vas jo ohranja pri življenju. Lahko zanikate religijo. Lahko zanikate Boga. Lahko trdite, da ste le žival. Lahko si ustvarite zelo trdno prepričanje o teh stvareh. Toda Védenje je še vedno v vas.
Lahko zanikate obstoj Védenja. Lahko rečete, da je vse to biokemija. Lahko rečete, da so vse to upi in sanje trpeče živali, ki se zaveda svoje smrtnosti in svojega trpljenja. Lahko navedete katerikoli argument in zahtevate veliko odobravanje drugih, ki so podobnega mišljenja. Vendar ne morete uničiti Védenja.
V vas bo molčalo, dokler ne pridete k sebi, dokler ne doživite neke izkušnje, v kateri se boste začeli zavedati, da ste več kot meso in kri, da ste več kot vaša psihologija in kateri koli tok misli, ki vas trenutno zaposluje.
In čeprav morda nimate pojma o Nebesih, veste, da ste povezani z nečim večjim zunaj fizičnega področja, zunaj vašega vidnega polja. Onkraj vseh stvari, ki prevladujejo v vašem trenutnem zavedanju in obstoju, je nekaj večjega.
Za to izkušnjo vam ni treba biti religiozen. Ni vam treba imeti niti religije. Lahko trdite, da ste ateist, pa vendar je Védenje, ki ga je Bog položil v vas, še vedno tam in čaka, da ga odkrijete. In njegove prisotnosti se ne morete popolnoma otresti ali jo zanikati. Je kot stalna nit v vašem življenju.
Ljubite se, sovražite se. Greste sem, greste tja. Vstopate v odnose z drugimi in izstopate iz njih. Spreminjate svoje okoliščine, spreminjate svojo filozofijo. Toda nekaj v vas se ne spreminja. To je tam. To je tako, kot bi vaše srce še naprej utripalo ne glede na to, kaj počnete, ne glede na to, kaj razmišljate, ne glede na to, v kaj verjamete; vaše srce še vedno utripa. Nekako tako je, le da se Védenje ob koncu življenja ne preneha.
Kar zadeva Pekel, živite v neke vrste Peklu, Peklu Ločenosti. Na svet niste poslani kot nekakšna kazen. To ni kazenska kolonija. To ni kraj, kamor so ljudje poslani, ker so bili v Nebesih slabi. „No, v Nebesih si bil slab, zato moraš zdaj iti na Zemljo ali na kakšen drug svet v Večji Skupnosti svetov.“ Odločili ste se, da pridete v to resničnost, ker del Stvarstva obstaja v fizični resničnosti, in želite priti sem, da bi prispevali in se tudi odkupili za vse, kar ste mislili ali storili, kar je tuje ali uničujoče za vašo naravo.
Zato je tu popolno Védenje, da morate priti sem, in vaša Duhovna Družina, vaša učna skupina, ki jo je Bog zbral, da bi vam pomagala, ki vas pripelje sem. Vstopite v svet. Preidete skozi stanje amnezije. Na svet pridete z odprtimi čutili, dovzetni, ki čakajo, da se vanje vtisnejo vaša družina in vaša kultura ter vaše okoliščine.
Morate imeti stanje amnezije, saj če bi se spomnili na svoj Starodavni Dom, preprosto ne bi želeli biti tukaj. Takoj bi se želeli obrniti in se vrniti nazaj. Ko bi prišli v svetle luči in hlad sveta, bi se preprosto želeli obrniti in iti nazaj. Zato je amnezija potrebna, da vam omogoči biti tukaj, da vas spodbudi, da ste tukaj, da vam da priložnost, da ste tukaj. V nasprotnem primeru greste s kraja popolne varnosti in popolnega odnosa na kraj popolne negotovosti in na kraj, kjer je odnose zelo težko vzpostaviti in vzdrževati. Iz kraja, kjer nimate fizičnega telesa, vsaj ne v trdni obliki, ki jo doživljate zdaj, pridete na kraj, kjer morate skrbeti za to fizično vozilo v vseh njegovih številnih potrebah in težavah.
Tako greste skozi stanje amnezije. Pridete v svet. Tukaj ste. In vaša identiteta se začne oblikovati že prvi dan. Dobili ste ime. Vaše telo je identificirano z določenimi lastnostmi, ki so za druge zaželene ali nezaželene. V družini so vam dodeljene vloge in funkcije. Izobražujejo vas v šolah. Če je vaša kultura versko usmerjena, ste deležni verskih naukov. In ko postanete mladi odrasli, ste popolnoma pripravljeni, da se prilagodite temu, kar od vas pričakuje vaša kultura.
Seveda pa se ljudje ne vklopijo in njihove prave narave ni mogoče izkoristiti. Ni je mogoče v celoti poustvariti. Zato v vas obstaja divji del – del, ki je zunaj diktata družine, kulture in vere; del, ki se ga ljudje bojijo in se mu pogosto poskušajo prepustiti na destruktivne načine. To je zato, ker vaše resnične narave ni mogoče oblikovati tako, da bi v celoti ustrezala trenutnim zahtevam in pričakovanjem. To pa zato, ker v vas živi Védenje, ker je Védenje vaša prava narava, narava, ki jo je ustvaril Bog, narava, ki je del Boga, ki je povezana z Bogom in se nanj odziva.
Lahko izbirate, ali želite biti religiozno ali duhovno usmerjeni v svetu, ne morete pa izbirati prave narave, ki obstaja v vas. Lahko se odločite, ali jo boste izkusili ali ne, ne morete pa se odločiti, ali obstaja ali ne.
To je za vas velika sreča, da je to res. Če bi se res lahko ločili od Boga, no, potem bi bila Pekel in tragedija za vedno resnična. Vendar se ne morete dokončno ločiti od Boga. Zato mora biti Pekel začasen. Ne glede na to, kakšne manifestacije ima Pekel v vašem fizičnem svetu in zunaj njega, je začasen.
Če mislite, da ste v Peklu, ker je Bog jezen na vas, to nima nikakršnega smisla. Zakaj bi bil Bog jezen na vas, ko pa ve, kakšne napake boste naredili? Če vas je Bog poslal v tako neugodne razmere, je verjetnost, da boste storili resne napake, neizogibna in velika v okolju, kjer je resnična čistost tako redka, da je zunaj dosega in pričakovanja drugih.
Lahko trdite, da lahko Bog z milostjo razreši vse napake za tiste, ki jih Bog izbere. Vendar to nima smisla, saj morate izbrati vi. Na to pot se morate podati sami. Tu morate izpolniti svojo usodo.
Lahko bi ostali v Nebesih in rekli: „No, jaz pač ne bom šel v fizično resničnost. To je preveč težko. Od tistih, ki so se vrnili, sem o tem slišal grozne stvari.“ Toda v svojem srcu veste, da želite priti in razširiti svojo pravo naravo tukaj. To je naravno. Bog vas je ustvaril kot darovalca. Če ne dajete, če se ne razširjate, če ne komunicirate, če se ne povezujete, no, ste nesrečni, in to je seveda tisto, kar na začetku rodi Ločitev in Pekel ter vse njegove manifestacije in namišljene oblike.
Seveda si ljudje poskušajo predstavljati Boga kot projekcijo sebe, le da je boljši in močnejši, vendar še vedno podvržen jezi, zameram in maščevanju; še vedno šibek kot oni sami; še vedno malenkosten kot oni sami; še vedno egoističen kot oni sami. Ne morejo si predstavljati Boga, ki nima teh lastnosti.
In želijo, da njihov namišljeni Bog kaznuje druge, ki jih sami ne prenesejo, ki jih po njihovem mnenju v svetu nepravično obravnavajo ali nagrajujejo. „Bog bo poskrbel zanje. Poslal jih bo v Pekel.“ Ne morejo si predstavljati Boga, ki ljudi ne pošilja v Pekel. Težko vidijo, da so sami tisti, ki so v Peklu in želijo druge poslati v še globlji Pekel.
Kje bi bila danes religija na svetu brez pojma Pekla, kraja kazni? Kaj bi spodbudilo dobro ravnanje ljudi? Kaj bi ustvarilo družbeni red? Kaj bi vzpostavilo višjo etiko, če ne bi obstajala oblika kazni in če ne bi vir te kazni prihajal od nekega Boga?
Zdi se, da ljudje potrebujejo meč nad glavo, da bi se pravilno obnašali, saj niso povezani z Védenjem, ki bi jih naravno usmerjalo h konstruktivnemu razmišljanju in delovanju. Brez Védenja potrebujejo nekakšnega gospodarja, ki jim grozi in jih sili v dobro ravnanje. Za svoje dobro vedênje pa potrebujejo nagrade, nagrade na tem svetu in nagrade zunaj tega sveta.
Pekel, ki je onkraj vašega sedanjega obstoja, je zelo, zelo krut prikaz – ognjene jame in demoni, mučenje in agonija ter vse podobne stvari. Zagotovo pa obstajajo hujše in bolj krčevite oblike Ločitve od tiste, ki jo trenutno doživljate. Dejansko okoli vas hodijo ljudje, ki so v še globljem Peklu, kot ste vi.
In celo onkraj fizičnega so še globlja stanja Pekla. To so stanja, ko nekdo zapusti svoje fizično vozilo, vendar se ne more vrniti k svoji Duhovni Družini, ker imajo preveč sramu, preveč sovražnosti, preveč konfliktov.
Nekatera od teh raztelešenih bitij so še vedno povezana s fizično resničnostjo, strašijo na določenih mestih, so ujeta, navezana. Zaradi žalosti, sramu in navezanosti se zdi, da ne morejo zapustiti tega mesta, čeprav so izgubila svoje fizično vozilo. Obtičali so v nekakšnem limbu. Toda tudi to je začasno, saj jih bo sčasoma Védenje v njih osvobodilo in našli bodo način, kako se rešiti iz svoje stiske.
Potem so tu Pekli ljudi, ki so v stanju takšnega samoobtoževanja, da so zamrznjeni v nekakšni globlji resničnosti. Toda tudi ta resničnost je začasna, saj se bodo sčasoma vsi vrnili k Bogu.
Toda v času je to tragično, kajti trpljenje je tragično. In trpljenje, ki je dolgotrajno, je resnično tragično. Vendar je začasno. Sčasoma bo Ločitev prenehala, porajalo se bo Védenje in posameznik bo začel pot ponovne vzpostavitve pod vodstvom Védenja, z vodstvom in pomočjo, ki mu ju bo dal na voljo Bog.
Seveda obstajajo ljudje, ki se s tem ne strinjajo, saj trdijo, da mora obstajati Pekel, da mora obstajati kazen in da mora obstajati pravičnost. Mislijo, da vedo, kaj je pravičnost. Oni so razsodniki pravičnosti. Menijo, da mora Bog slediti njihovemu pojmovanju pravičnosti. „Zlobneže je treba kaznovati. Nepravičnim je treba odreči Nebesa. Tiste, ki so ustvarili strašna dejanja ali verjamejo v strašne stvari, je treba kaznovati,“ mislijo, zato želijo, da Bog kazen opravi namesto njih.
To samo predstavlja njihovo konfliktno stanje. To predstavlja njihovo lastno stanje Ločenosti. Izgubljeni v fizični resničnosti si zdaj predstavljajo, kaj je Bog in kaj bo Bog storil ter kaj Bog stori hudobnim in nevernikom. Tako so tudi sami del problema. Toda Bog je vanje položil tudi Védenje in Védenje ni prevarano s temi prepričanji in pričakovanji, zahtevami in opozorili.
Vaša vrnitev k Bogu morda presega človeško razumevanje, vendar je po Božjem Načrtu neizogibna. In Bog je v vas in v vse druge položil Védenje, da bi bila vrnitev neizogibna. Zato je zdaj fokus vašega življenja v to, da ne boste še naprej utrjevali prepričanj o Nebesih in Peklu. Ne gre za to, da Bogu pripisujete vlogo velikega kaznovalca, sodnika, ki nekatere pošilja v zapor, druge pa oprosti. To počnete vi, vendar tega ne počne Bog.
Bog vas je poslal v težko situacijo in v vas položil Védenje, da bi vam omogočil služiti tej situaciji in vam dal pot nazaj. To je tako, kot da bi vstopili v globoko jamo, kjer je dnevna svetloba popolnoma pozabljena, in ste nekje v tem labirintu in ste poslani tja dol, da bi pomagali drugim, ki so se izgubili v labirintu, in zdi se, da ste tudi sami izgubljeni v labirintu, le da je Bog na vas namestil majhno vrvico – neskončno vrsto vrvice, ki ne glede na to, koliko zavojev naredite, kako globoko se spustite v ta labirint, ne glede na to, koliko ste pozabili na dnevno svetlobo, no, do vas je še vedno pripet rešilni pas. Morda ste izgubljeni, vendar za Boga niste izgubljeni.
Zato je zdaj poudarek na tem, da gradite svoj odnos z Védenjem. Gre za vzpostavitev povezave z Védenjem, ki predstavlja vašo duhovno in večno naravo. Če počnete stvari, ki so napačne, je to zato, ker kršite svojo naravo. Zato se počutite slabo in zato se počutite neprijetno. In bolj ko kršite svojo naravo, bolj se zdi, da se ta umika v vas, in postajate brez odnosa s svojo naravo.
Tako kot pri odnosih z drugimi, če ste predolgo brez odnosa, pride do nekakšnega izogibanja pristopu. Zdaj vas je strah, da bi ponovno vzpostavili stik. To je težko. To je neprijetno. Postanete odporni do odnosa, kar krepijo vse vrste predstav o sebi in drugih ljudeh, vendar je to nekakšen odpor, ki izvira iz Ločitve.
To se dogaja celo z vašo resnično naravo. Postanete odporni proti njenemu doživljanju. Za nekaj minut zaprete oči in začutite odpor. Želite, da bi vas potegnilo nazaj v svet. Ne želite se soočiti s tem, kar je v vas. Morda mislite, da je vse to peklensko in strašno, v resnici pa je to vaša resnična narava, ki prebiva tam pod razburkano površino vašega uma. In zdaj se upirate, izogibate se. In Pekel, v katerem živite, ima še vedno svojo privlačnost in z njim ste se identificirali, zato odvrniti se od njega pomeni odvrniti se od njegove privlačnosti in identifikacije. In tu je odpor. Obstaja tesnoba. Obstaja nelagodje.
Ponovno se morate povezati z Védenjem. Vaši načrti in cilji, ne glede na to, ali vam prinašajo začasne užitke, začasno bogastvo ali začasen občutek dosežka, ne izpolnjujejo globljih potreb vaše duše. Ne govorijo o večjem namenu, ki vas je pripeljal sem. Ne rešujejo vašega temeljnega konflikta o tem, kdo in kaj ste.
V vseh svetovnih religijah je Bog vzpostavil poti za vrnitev k Védenju, vendar so te poti postale nejasne zaradi tega, kaj je religija postala in kako se uporablja. Šele v Novem Sporočilu je ta pot ponovno vzpostavljena brez teže zgodovine, brez vpliva kulture in brez vdora človeške psihologije. Pot je jasna. To je pot, ki vodi iz labirinta.
Ta labirint hkrati ljubite in sovražite. Navdušuje vas, vendar vas ujame in zapre. Vendar iz njega ne morete takoj pobegniti, ker ste tu, da svetu podarite nekaj stvari, da se povežete z določenimi ljudmi z določenim namenom, ki ga pozna samo Védenje. Da bi izpolnili svojo usodo tukaj, morate te darove dati po svojih najboljših močeh. Okoliščine bodo pogojevale, kako, kdaj in kje jih bo mogoče dati, vendar jih je treba dati, vidite.
V nasprotnem primeru se boste vrnili k svoji Duhovni Družini z neodprtimi darovi, s svojim prispevkom, ki ni bil dan, in potem se boste želeli vrniti, ker je to vaša želja in vaša usoda, vidite. Želite se vrniti in boste rekli: „V redu. Tokrat vas ne bom pozabil. Ne bom pozabil na Védenje. Ne bom pozabil vseh vas, ki me pošiljate v svet. Ne bom pozabil Boga.“ Toda potem vstopite v svet in pozabite.
Vprašanje torej je: „Ali se boste spomnili?“ In edini način, da se spomnite, je, da ponovno povežete svoj misleči um z globljim Umom v sebi. Če verjamete v svetnike in avatarje, če verjamete v odrešitelje, če verjamete v to, kar vzpostavlja človeška religija, samo to ne bo pomagalo. Vse te stvari so lahko koristne, vendar le, če ste povezani z Védenjem.
Zato je tu velika jasnost. Poudarek je jasen. Toda pot je še vedno misteriozna, saj ne veste, kaj je Védenje, k čemu vas bo vodilo, kako se bo izrazilo in ali vas bo popeljalo onkraj vaših trenutnih parametrov kulture in religije. Ne morete ga nadzorovati. Ne morete ga uporabljati. Z njim ne morete manipulirati. Lahko se le ponovno povežete z njim in mu sledite.
In seveda je toliko strahu pred tem, kaj bi ljudje lahko storili, če bi jih vodilo nekaj v njih samih, da se to zdi nemogoče ali noro tistim, ki so izgubili stik z Védenjem v sebi. Strah jih bo tega. Mislili bodo, da bo to vodilo v kaos. Mislijo, da bo to vodilo v najhujše oblike človeške popustljivosti, človeških napak, človeške neumnosti in človeškega uničenja. To mislijo zato, ker so pozabili. Ne zavedajo se, da je Védenje v njih in da ima Bog Večji Načrt od načrtov, ki jih imajo sami.
Zato je potrebna vera, zlasti na začetku in v trenutkih, ko močno dvomite vase, in v trenutkih velikih odločitev, ko morate izbrati pot, ki si je niste sami izmislili, je potrebna velika vera, da. Toda z vsakim korakom, ki ga naredite v smeri Védenja, je to v vaši izkušnji močnejše. Vaša vest postaja močnejša. Vaš občutek za to, kaj je resnično prav, postane močnejši.
Te vesti ne vzpostavljata religija in kultura. Vzpostavi jo Bog. Ko kršite svojo naravo, čutite, da ste storili nekaj narobe, in temu ne morete ubežati. Ko naredite nekaj, kar potrjuje vašo pravo naravo, se počutite dobro. Čutite navdih. To vam daje občutek obnove. To je, kot da bi se ogreli in ohladili. Če naredite nekaj narobe, se počutite hladno. Če naredite nekaj dobrega, se počutite toplo. Če se želite približati toploti, še naprej počnite tiste stvari, ki vam dajejo občutek toplote, tudi če so zelo majhne in nepomembne. Če naredite nekaj, kar krši vašo naravo, se počutite vse bolj oddaljene in odtujene od sebe.
Tukaj torej ne gre za Boga, ki bi mu želeli ustreči. Bolj gre za to, da ste zvesti svoji pravi naravi, zvesti sami sebi, pošteni na veliko globlji ravni. Iskrenost, ne le v tem, da poveste, kaj čutite, ampak iskrenost na ravni čutenja tega, kar resnično veste, in da to postane osnova za vašo komunikacijo, odločanje in prepoznavanje v svetu. Vaša situacija je morda videti nemogoča, nerazumljiva, toda Bog ima način, da vas spravi iz labirinta, da vas spravi iz tega podzemnega sveta vaše ločene, osebne izkušnje.
Da bi sledili Védenju, vam ni treba nujno pripadati kakšni religiji. Ni pomembno, kje živite, v kateri državi živite, kako je videti vaše telo. Ni pomembno, kakšen je vaš družbeni položaj ali politične okoliščine. Pot je enaka. Čeprav boste sledili poti, ki je edinstvena za vas, za vaše potrebe in za vaš večji namen, je pot enaka.
Prepričanja se razlikujejo, interpretacije se razlikujejo, razlage se razlikujejo, teološka razumevanja se razlikujejo, toda pot je ista. Če je Jezus vaš vodnik, je to še vedno pot skozi Védenje. Če je vaš vodnik Mohamed, je pot še vedno skozi Védenje. Če je vaš vodnik Buda, je pot še vedno skozi Védenje. Vodnik ne spremeni poti, ki jo morate prehoditi.
Ljudje se bodo nestrinjali, se prepirali, se pritoževali, obsojali, se vznemirjali, besneli in jezili, vendar to predstavlja njihovo stanje. To kaže na njihovo stanje duha in zavest. Védenje živi v vas. Kako ga obravnavate, je odvisno od vašega stanja, duha in zavesti. Vendar Védenja ne morete spremeniti. In to na koncu predstavlja vašo odrešitev.
Stopnja, do katere ste ločeni od Védenja, je stopnja, do katere živite v nekakšnem Peklu. Lahko postanete še bolj ločeni in živite v še globljem Peklu. Vaše trpljenje bi se lahko okrepilo. Vaša izolacija se lahko še poglobi. Vaš občutek sramu in krivde bi lahko postal še večji. Vendar gre za isti problem. Lahko bi šli v najgloblji del labirinta in zanikali vsako možnost odrešitve zase, vendar je Védenje še vedno v vas. Ogenj Védenja, čeprav je morda le malo svetlobe, je še vedno goreč žar v vas.
Čez nekaj časa skrivanje in samokaznovanje izgubita svojo privlačnost in Védenje vas začne vleči nazaj k sebi, k vašemu resničnemu Jazu, k vaši resničnosti, k resničnosti, ki vas je poslala na svet. Tudi če ste zagrešili najhujše zločine, ki si jih lahko predstavljate, je Védenje v vas. Prisililo vas bo, da popravite nepravilnosti. Naročilo vam bo, da opravite velika dela. Dalo vam bo velike naloge, da boste lahko izkusili lastno odrešitev, vendar je še vedno v vas, saj je Božja privlačnost, Božja Prisotnost in Božja Moč v vašem življenju.
Če resnično želite ugajati Bogu, potem samo slavljenje in čaščenje nista prava pot. Resnično morate delati to, zaradi česar vas je Bog poslal sem. Resnično morate spoštovati to, kar je Bog položil v vas, da bi spoštovali, in to morate spoštovati tudi v drugih. In temu morate slediti po svojih najboljših močeh in dovoliti, da se to izrazi v svetu spreminjajočih se okoliščin in težkih situacij. S tem spoštujete svoj odnos z Bogom. To vam omogoča, da resonirate s tem, kar je Bog položil v vas.
Bog ne potrebuje hvaljenja, potrebuje pa, da se opravi delo, da se podelijo darovi, da doživite odrešenje. Bog potrebuje, da se ne izgubite v svetu groze, užitka in dezorientacije. V Novem Sporočilu to postane resnično jasno. Vendar pa morate spustiti oklep, da bi to doživeli in prejeli velik dar ter videli, da je to bistvo vseh svetovnih religij – religij, ki jih je človeštvo preoblikovalo, da bi ustrezale njegovemu oslabljenemu stanju, a ki kljub temu obstajajo v čisti obliki.
O Nebesih razmišljajte kot o kraju, od koder ste prišli, o Peklu pa kot o kraju, kamor ste bili poslani, da bi služili – da bi pomagali ponovno pridobiti ločene, da bi podprli njihovo ponovno povezavo z Védenjem v sebi in da bi ustvarili svet, v katerem je Védenje bolj očitno kot danes, v katerem je navdih bolj očiten kot danes, v katerem sta harmonija in sodelovanje bolj očitna kot danes. To je, kot da ste prišli iz Nebes z opeko in ta opeka je del temeljev za večjo, popolnejšo in pristnejšo resničnost tukaj.
Vsakdo je tukaj, da bi izpolnil svojo usodo na svetu. Bolj ko lahko to spoznate in izkusite, manj bo svet prestrašen, manj konflikten, manj razdeljen in bo bolj naklonjen resnični naravi vseh, ki tu prebivajo.
