V tem času in prostoru je pomembno govoriti o namenu religije. Religija je del človeške izkušnje in vsi poskusi, da bi jo izkoreninili ali zmanjšali, so se izkazali za neuspešne.
Ne morete namreč zanikati resničnosti človeškega duha. Ne morete zanikati temeljne resničnosti, da v ljudeh obstaja večja duhovna potreba, ki jo je treba izraziti.
Toda kot vse stvari na svetu se lahko tudi to, kar je naravno in bistveno, popači, izkrivlja in zlorablja, se poveže z drugimi nameni, zlasti kadar se ti naravni impulzi povežejo z vladami in močnimi silami v družbi.
Preprosto povedano, namen religije je gojiti željo in zmožnost, da bi v svojem življenju izkusili Božansko Prisotnost. Vsi nauki in obredi, bodisi v velikih ustanovah bodisi v zasebnosti doma, so namenjeni temu. Želja in zmožnost doživljanja Božanske Prisotnosti pa naj bi človeka pripeljala do moči Védenja, ki jo je Stvarnik vsega življenja položil v vsako človeško srce.
Toda ko se ozrete naokrog, bodisi doma bodisi v tujih deželah, boste ugotovili, da je tam velika revščina, velika revščina, saj življenja ljudi ne kažejo te Prisotnosti in moči tega Védenja. Pogled razočaranja in nezadovoljstva, občutek obžalovanja pri starejših ljudeh, občutek brezupa in obupa pri mladih so dokaz, da te moči in te Prisotnosti ne doživljajo.
Religija je zdaj postala jarem in vajeti za ljudi, ki od njih zahtevajo, da verjamejo v določene predpisane misli in se obnašajo v skladu z določenimi predpisanimi načini vedênja. Vendar je to daleč od bistva, čemu je religija v resnici namenjena. Zahtevati od ljudi, bodisi s spodbujanjem bodisi z grožnjo, da se držijo določenega sistema verovanja, ne predstavlja bistva in namena religije. Vendar se prav to danes v svetu tako zelo kaže.
Religija je postala še ena oblika vladanja – oblika vladanja, ki si prizadeva za moč in prevlado, oblika vladanja, ki si prizadeva premagati konkurenčne tekmece, konkurenčne načrte drugih verskih tradicij in verstev. Tako med najbolj radikalnimi elementi teh sistemov verovanja poteka tekmovanje in nekakšna vojna. Toda religija v resnici ni to.
Stvarnik vsega življenja je bil pobudnik vseh svetovnih religij, vendar so jih spremenili ljudje in vlade, kulture in tradicije ter tekmovanje za oblast v svetu. Zato je danes na svetu toliko ljudi, ki so kljub resničnim duhovnim potrebam in hrepenenjem odvrnjeni od pojavov religije, kakršna je postala.
Kje lahko najdete kultivacijo notranjega življenja? Kje je poudarek na prepoznavanju, sledenju in sprejemanju moči in prisotnosti Védenja v posamezniku? Kje je poudarek na razvijanju in spodbujanju posameznikove zmožnosti in želje, da bi izkusil Misterij Božanske Prisotnosti – Misterij, ki kljubuje vsem verskim naukom in konvencijam?
Kje se to spodbuja pri posamezniku? Obiščete cerkev, tempelj ali mošejo in kaj je predstavljeno, razen poudarka na ohranjanju ideologije religije, institucij religije in zahtev religije? Ta poudarek je iztrgan iz konteksta in ni v povezavi z bistvenim namenom religije.
V bistvu je namen vseh religij učiti Pot Védenja, pripeljati posameznika do neposredne izkušnje Védenja, globljega Uma, ki presega razum, Uma, ki ga je Bog zagotovil vsakemu človeku, da ga usmerja, ščiti in vodi k večjemu življenju in izražanju v svetu.
Vendar tega poudarka ne slišite. Namesto tega se spodbuja, da verjamete, da se držite, da sledite predpisom verskega izročila, ne glede na to, kako nelogični in nerazumni so ti predpisi v kontekstu sodobnega življenja. In to se imenuje „Božja Beseda“, Božja Volja za človeštvo.
Seveda je med tekmujočimi si silami veliko tekmovanje, kdo ima končno in dokončno pravico do Božje Volje in receptov za človeštvo. Zdi se, kot da so nereligiozni ljudje prevzeli posel religije za svoje namene. Ker nikoli niso spoznali njenega bistvenega namena in pomena, so jo spremenili v nekaj drugega. To je tako, kot da bi zdaj postala politična stranka, in seveda ima religija tudi politične cilje.
To je tako daleč od prvotnega Božjega impulza in namena religije – ohranjati Védenje v svetu, učiti Pot Védenja, spodbujati človekovo odgovornost in etično ravnanje, ne pa zgolj kot predpis ali pogoj za vstop v Nebesa ali kakšno drugo vzvišeno stanje v prihodnosti.
V resnici gre za zanikanje naravne integritete in naravne etike, ki se bosta pojavili pri osebi, ki je izkusila to moč in prisotnost Védenja ter jo vodita njegova modrost in njegova milost. Ti posamezniki, ne glede na to, v katerem delu sveta živijo, iz katerega plemena, skupine ali kulture prihajajo, bodo vsi zagovarjali iste vrednote, saj so to vrednote Védenja.
Tako imate svet, ki se zdi globoko religiozen, vendar ne prakticira in ne poudarja, čemu je religija v resnici namenjena. In glede na podrejanje in zatiranje ljudstev skozi človeško zgodovino je bila kakršnakoli sveta namera ohranjena le za elito, za menihe, za posvečene.
Zato so morali resnični Božji Glasniki pretrgati verige konvencij, učiti v nasprotju s prevladujočimi verskimi prepričanji in stališči. Postati so morali uporniki in reformatorji ter se zoperstaviti težnji človeštva, da sveto spremeni v nečisto.
Kaj je namen pravega Glasnika drugega kot prebuditi duhovni Ogenj v posamezniku in ga spraviti v stik z globljo vestjo, ki obstaja v njem – vestjo, ki ni plod družbenega prilagajanja ali družbenih pričakovanj, ampak globljo vestjo, ki je prirojena in bistvena za človeško življenje?
Tako imamo svet, ki je religiozen, vendar ne pozna religije. Imate svet, v katerem se verske ustanove in njihovi zagovorniki spopadajo in tekmujejo med seboj, ne da bi se zavedali, da je vir njihove vere isti. Imeli boste ljudi, ki zahtevajo in pričakujejo spoštovanje idej, prepričanj in zapovedi, a sami nikoli niso prejeli pravega uvajanja v misterij in moč Prisotnosti.
Religija je postala konkretna. Postala je politična. Postala je gospodarska in družbena sila, ki želi za vsako ceno ohraniti svoj status in moč. Tako se zdaj tisti, ki se resnično odzivajo na pravi namen religije, znajdejo v izgnanstvu, so heretiki in vizionarji, ki sledijo Misteriju – Misteriju, ki so ga mnogi v verskih redovih in ustanovah izgubili.
Zdi se, kot da je religija postala sovražnik tistega, čemur je v resnici namenjena. Zdaj je religija države, religija tradicije, religija zgodovine, religija ustaljenih idej, ustaljenih prepričanj in ekskluzivnih zahtev po avtoriteti. To je tako daleč od želje in namena Stvarnika, da bi na svetu ohranil Védenje.
V nekaterih primerih je religija postala sovražnik Védenja, saj razglaša, da ima Védenje samo Bog in da so ljudje neumni in da jih je treba brzdati kot živali, programirati in prilagajati, da verjamejo – da verjamejo v stvari, ki so neverjetne in nemogoče, da verjamejo v stvari, ki so v nasprotju z globljimi izkušnjami, ki jih imajo ljudje, stvari, ki so ločene od resnične skrivnosti in globoke izkušnje, ki je bistvo tega, kar religija v resnici je.
Skozi stoletja so mistiki, modreci med njimi, ohranjali to Moč in Prisotnost pri življenju, vendar so bili izobčenci, na robu verskih institucij. Bili so uporniki in reformatorji, ki so praznim verskim praksam, ki so prevladovale v človeški družbi, čeprav jih oblasti niso odobravale ali jim niso zaupale, dejansko dajali življenje, vsebino in pomen.
Kaj to pomeni za vas? To pomeni, da je v vašem življenju večja moč, večji misterij v vašem življenju in da je vaša povezava z Bogom preko Védenja, globlje Inteligence, ki jo je Bog položil v vas, Inteligence, ki presega področje in doseg vašega razuma. Ta moč vas kliče in vaš odziv nanjo predstavlja najglobljo potrebo vaše duše – potrebo, ki je globlja od potrebe po preživetju in zadovoljstvu, po izobraževanju in priložnostih, po prijateljstvu in partnerstvu.
Da bi našli to potrebo, se morate zavedati, da je to, kar vam ponuja svet, nezadostno. Zadovoljuje družbene in psihološke potrebe. Zadovoljuje praktične potrebe. Ne zadovolji pa resnične potrebe duše. To zahteva izredno zavzetost.
Stvarnik vsega življenja seveda razume to težavo – da je religija postala problem in ne odgovor, da je religija postala ovira in ne pot, da sta se pravi namen in poudarek religije izgubila na toliko načinov, da lahko zdaj le zelo moder in izjemen učitelj znotraj verske tradicije govori o Misteriju in Moči ter se sklicuje na globljo zavest v posamezniku.
Vendar so takšni učitelji redki. Predstavljajo manjšino tistih, ki si prisvajajo cerkvene moči in oblasti. Kajti kako ste lahko zvesti cerkvi, mošeji ali templju, če je vaša največja zvestoba Védenje, ki predstavlja vašo zvestobo Bogu? In če Boga ne zavezuje človeško mišljenje, človeška filozofija in človeška teologija, potem tudi vas kot privrženca Védenja te stvari ne bodo zavezovale. Zato ste svobodni in neobvladljivi. Zaradi tega ste prodorni in bolj neomadeževani. Zaradi tega dvomite o vrednosti verske avtoritete ter etiki in vedênju verskih ustanov – vse to so stvari, ki so se jim verske ustanove nagnjene upirati in jih zatirati.
Zato je nujno, da se vrnete k temu, kar je bistveno, k prvotnemu vzgibu in moči religije – ne k religiji države, ne nujno k religiji tradicionalnih institucij, ampak k nečemu veliko čistejšemu, kar lahko obstaja v njih in zunaj njih.
Pazite se prepričanj, ki se zdijo trdna. Pazite na izjave verskih voditeljev o izključnih privilegijih ali pooblastilih. Zavedajte se, da obstajajo ljudje, ki so usmerjeni v svobodo, in ljudje, ki so usmerjeni v nadzor. Ljudje, usmerjeni v nadzor, se bojijo svobode in se bojijo Misterija, ker ne verjamejo v bistveno dobroto človeškega duha. Izgubili so vero v človeškost in vse svoje zaupanje položili v svojo ideologijo in predpise, za katere verjamejo, da so prišli od Boga.
Toda Bog je prek velikih učiteljev dal le priporočila, ne pa predpisov – priporočila za življenje, smernice za življenje, ki ljudem pomagajo pravilno, produktivno in koristno usmeriti njihovo življenje.
Zato morate, če želite najti svojo pravo povezavo, priti in se naučiti Poti Védenja, kajti v srcu vsake religije je Pot Védenja. To ni pot prepričanja. To ni pot poslušnosti. To ni pot slepega sledenja predpisom, zapovedim in napotkom verskih voditeljev in institucij. To je iskanje moči in prisotnosti Védenja v sebi ter se sčasoma skozi učenje in navodil naučiti, kako to moč in prisotnost ločiti od drugih impulzov in prisil, ki obstajajo v vas kot posamezniku.
Božji Namen na svetu je ohraniti Védenje živo, da bi v svetu ohranili človeško svobodo, človeško pravičnost in človeško sočutje. Božji namen ni poveličevanje verskih voditeljev ali institucij ali kronanje enega nad drugim. To so človeške in ne Božje stvaritve, ki so zmotne in zato nagnjene k pokvarjenosti.
Bog je svetu zagotovil Novo Sporočilo, da bi razjasnil to sliko in zagotovil jasno pot tistim, ki si prizadevajo za pravo izkušnjo. To izkušnjo lahko doživijo znotraj svojih verskih tradicij ali zunaj njih.
Božje Novo Razodetje je lahko v nasprotju s politično ideologijo in dolgoletnimi prepričanji, vendar se to zgodi, ko je tisto, kar je čisto, v nasprotju s tistim, kar je bilo spremenjeno in prilagojeno.
Boga ne zavezujejo človeške stvaritve, človeška prepričanja in napotki. Bog zagotavlja le tisto, kar je resnično in bistveno, da vžge človeško srce in da vsakemu posamezniku da temelj za notranje usmerjanje in ne za zunanje usmerjanje.
Pri tem vam lahko pomaga vaš imam, rabin ali duhovnik, če jih vodi Védenje. Če pa jih ne, vas bodo ovirali. Naučiti se morate videti razliko.
Religije so institucije, ki jih je treba vzdrževati in varovati. Med seboj tekmujejo, zato nobena od njih, ki danes obstajajo v svetu, ne more zares spodbujati človeškega miru in človeške enotnosti. Vse namreč zahtevajo posebne privilegije in le tisti redki posamezniki znotraj njih, ki podpirajo veliko ekumensko gibanje in sprejemanje vseh svetovnih religij, se lahko zoperstavijo tej konkurenci, ki je po svoji naravi razdiralna in uničujoča.
S temi besedami govorimo človeškemu srcu, ne pa razumu, ki hoče imeti vse jasno in se želi držati svojih predstav, prepričanj in tradicij.
S tradicijo ni nič narobe, če izpolnjuje osnovni namen religije, ki je navdihovati in širiti željo in sposobnost ljudi, da izkusijo Božjo Prisotnost, ter jih povezovati z globljo Inteligenco, ki jo je Bog položil vanje in bo bistvena za njihov uspeh in blaginjo v svetu. To je veliko pomembnejše od naukov ustanovitelja verske tradicije. To je veliko pomembnejše od uradnih izjav o verovanju ali doktrini religije.
Ljudje slavijo, častijo in v nedogled ponavljajo življenja velikih učiteljev, toda ali lahko zares živijo življenje, ki so ga ti učitelji spodbujali? Pomembno ni le človeško vedênje, saj se ljudje lahko dobro obnašajo iz napačnih razlogov. Ljudje se lahko med seboj uskladijo zaradi družbenih koristi, ekonomskih koristi ter doseganja družbenega statusa in sprejetosti. Toda to ni religija.
Tisti, ki si prizadevate spoznati svoj večji namen na svetu in večji smisel svojega življenja, to pomeni, da ste religiozna oseba. Ali pripadate cerkvi, mošeji, sinagogi ali kateri koli drugi verski organizaciji, je drugotnega pomena.
Spodbujanje verske ideologije v svetu ne pomeni podpiranja Božje Volje in Namena tukaj. Le če lahko ta ideologija in sistem verovanja izpolnjujeta osnovne zahteve religije, bosta imela resnično in trajno vrednost ter prinašala resnično korist za ljudi.
Prav tako noben verski nauk ne sme spodbujati vojne in napadov na druge skupine. To predstavlja tekmovanje za moč med temi skupinami, vendar to ni tisto, kar je religija.
Religija vas vodi k Bogu in k temu, kar je Bog položil v vas, da bi vas usmerjalo, ščitilo in vodilo do velikih dosežkov v življenju. Vse, kar presega to, je iznajdba, človeška iznajdba, prilagoditev.
Ljudje bodo morali ugotoviti, kaj to pomeni v smislu uporabe prava in vodenja družb. Bog ni tu zato, da bi vodil družbe ali izvajal zapletenosti sodne prakse ali izvajanja prava.
Bog vas usmerja k Misteriju in ne k manifestaciji. Bog vas kliče v Misterij in ne predpisuje manifestacije. Če želite imeti na svetu več svetnikov, če želite imeti na svetu resnično navdihujoče posameznike, če želite, da ima človeštvo višji standard, ki se ne rodi iz zatiralskega režima, ampak iz naravnega razumevanja, potem morate ljudi voditi k moči Misterija.
Vidite, da religija nima odgovora za vse družbene in politične probleme, vendar ljudem omogoča dostop do globlje Inteligence, ki lahko ljudi učinkovito vodi pri izpolnjevanju vseh teh potreb. Religija mora biti neodvisna od države in politike, ki jo bo le oskrunila in pokvarila do te mere, da bodo tisti, ki trdijo, da so sveti možje, pozivali k usmrtitvam ljudi.
To je stopnja izkrivljanja in neresničnosti, ki se je uveljavila v današnjem svetu, zato je tu Novo Božje Sporočilo, da bi obnovilo jasnost in namen religije, pomen duhovne prakse in naravo Božjega razodetja, ki se mora zgoditi v vsakem človeku.
Ni dovolj, da praznujete razodetje velikega učitelja, če ne morete najti dostopa do svojega lastnega. Ni dovolj častiti velikega učitelja ali osvoboditelja, če ne morete najti te moči in prisotnosti v svojem življenju, ki se bo uporabila v veliko bolj vsakdanjih in preprostih vsakdanjih okoliščinah.
Tu je kontrast pomemben in ga je treba razumeti. Če želite, da bi bila religija stvar, boste izgubili njeno bistvo in pomen ter jo spremenili v nekaj drugega, kar nikoli ni bila mišljena biti. Če želite religijo spremeniti v skupek idealov in prepričanj ali zapleteno teologijo, boste izgubili, kaj religija v resnici je in čemu je namenjena.
Prepir o tem, ali je Jezus ali Mohamed največji učitelj ali ima zadnjo besedo za človeštvo, je tako zelo smešen in tako daleč od narave in namena religije, kot si jo je zamislil Bog, da predstavlja nekakšno patetično zmanjševanje in izkrivljanje tega, kar religija v resnici je.
Misliti, da je Mohamed dal končno Razodetje, pomeni napačno razumeti Božji Namen in Prisotnost. Bog ima namreč svetu povedati še veliko stvari, zlasti v tem velikem prelomnem času, ko se človeštvo sooča s propadajočim svetom, svetom z upadajočimi viri, ko se človeštvo sooča z resničnostjo stika z inteligentnim življenjem v vesolju – dva velika dogodka, ki ju nobeno od prejšnjih Božjih Razodetij ni namenjeno obravnavati ali ki ju ne more obravnavati v zadostni meri in razumno.
Religijo so prekrile ideje, prepričanja, institucije, zakoni in zahteve, ki so postale represivne za ljudi ali pa so ljudem, ki ljubijo svobodo, odvratne. Ne izpolnjujejo globljih potreb duše. Zato se morate vrniti k tistemu, kar je bistveno, k tistemu, kar je resnično. Tempelj, mošeja, cerkev in plemenski kraj čaščenja so kraji, kjer lahko počastimo Misterij ter prikličemo Prisotnost in Moč.
Pot Védenja, ki je v osrčju vseh svetovnih religij, mora postati njihov bistveni nauk, ne pa osrednja dejavnost le za duhovnike in menihe ter izjemne posameznike. To je izziv, ki je pred vami, sicer bo religija del problema človeštva in ne njegovo bistveno sredstvo sprave, navdiha in visoke etične zavesti. Naj bo to vaše razumevanje.
